Dorado (ozvezdje)
Dorado ali Zlata riba (latinsko Dorado) je južno ozvezdje. Poimenovali so ga v 16. stoletju in danes je eno od 88 sodobnih ozvezdij. Ime se nanaša na ribo Coryphaena hippurus, v portugalščini znani kot dorado, včasih pa je prikazana kot riba mečarica. Zlata riba vsebuje večino Velikega Magellanovega oblaka, ki sega tudi v Mizo. Zemljin ekliptični pol leži znotraj ozvezdja.
| Ozvezdje | |
 | |
| Kratica | Dor |
|---|---|
| Rodilnik latinskega imena | Doradus |
| Simbolika | riba mečarica |
| Rektascenzija | 5h {{{2}}}m |
| Deklinacija | −65° |
| Družina | Bayer |
| Kvadrant | SQ1 |
| Površina | 179 (°)² (72. po velikosti) |
| Glavne zvezde | 3 |
| Bayer/Flamsteed zvezde | 14 |
| Zvezde s planeti | 5 |
| Zvezde svetlejše kot 3,00m | 0 |
| Zvezde znotraj 10,00 pc (32,62 ly) | 0 |
| Najsvetlejša zvezda | α Dor (3,27m) |
| Najbližja zvezda | GJ 2036 (36,50 sv.l., 11,19 pc) |
| Messierova telesa | 0 |
| Meteorski roji | brez |
| Sosednja ozvezdja | Dletce Ura Mreža Mala vodna kača Miza Leteča riba Slikar |
| Vidno na širinah med +20° in −90°. Najprimernejše opazovanje ob 21:00 - januar. | |
Čeprav ime ozvezdja ni latinskega izvora, temveč portugalskega, so mu astronomi pripisali latinsko rodilniško obliko Doradus. Besedo smatramo (podobno kot sosednji asterizem Argo Navis) za žensko lastno ime grškega izvora s končnico -ō (kot v imenih Io, Kalisto in Argo), ki imajo rodilniško končnico -ūs.
Zgodovina
urediJe eno od dvanajstih ozvezdij, ki jih je konec 16. stoletja formuliral Petrus Plancius po opažanjih Pietra Dirkszoona Keyserja in Fredericka de Houtmana.[1] Pojavilo se je:
- na Planciusovih zemljevidih iz leta 1592 in 1594, upodobljeno kot ostareli bradati mož z imenom Polofilak (Polophylax, "varuh tečaja").[2]
- na nebesnem globusu s 35-cm premerom iz leta 1597 v Amsterdamu; izdelala sta ga Plancius in Jodocus Hondius.
- v Bayerjevem nebesnem atlasu Uranomeria iz leta 1603, kjer se imenuje Dorado.
- v Keplerjevi izdaji Brahejevega seznama zvezd iz dela Tabulae Rudolphinae iz leta 1627; prvič se pojavi ime Xiphias, riba mečarica.
Zlato ribo so zgodovinsko uprizarjali kot ribo iz rodu Coryphaena ali mečarico, čeprav je slednja upodobitev netočna.[3] Pojavlja se tudi kot zlata ribica.[1] V 17. in 18. stoletju se pojavi tudi ime Xiphias ("mečarica"), a na koncu prevlada Dorado, kar sprejmejo tudi pri Mednarodni astronomski zvezi.
V kitajski astronomiji so zvezde Zlate ribe del dveh Južnih asterizmov (近南極星區, Jìnnánjíxīngōu) Xuja Guangqija: "Posut z belimi lisami" (夾白, Jiābái) in Zlata ribica (金魚, Jīnyú).[4]
Značilnosti
uredi
Zvezde
uredi4 najsvetlejše zvezde v Zlati ribi so:
- α Zlate ribe (dvojna zvezda z navideznim sijem 4,3, 169 svetlobnih let od Zemlje, spektralna razreda A0 IIIp in B9 IV)[1]
- β Zlate ribe (navidezni sij 3,63, 1.040 svetlobih let, Kefeidna spremenljivka razreda F4-G4 Ia-II)
- γ Zlate ribe (navidezni sij 4,26, 66 svetlobnih let, prototip spremenljivke Gama Zlate ribe, razred F0 V-F5 V)
- δ Zlate ribe (navidezni sij 4,34, 145 svetlobnh let, zvazda glavnega niza razreda A7 V)
R Zlate ribe je eda od mnogih spremenljivk v ozvezdju in zvezda z največjim navidezim premerom.[5] S Zlate ribe, 9.721 je hiperorjakinja v Velikem Magellanovem oblaku. Je prototip svetle modre spremenljivke.
Supernova 1987A je bila najbližja supernova, ki se je zgodila od izuma teleskopa. SNR 0509-67.5 je ostanek nenavadno energične supernove tipa 1a izpred 400 let.
ON 0437-5439 je superhitra zvezda, katere hitrost presega ubežno hitrost Rimske ceste in Velikega Magellanovega oblaka.
V Zlati ribi se nahaja tudi Zemljin ekliptični južni pol (blizu ribine glave). Willem Jansson Bleau ga je imenoval "Polus Doradinalis" ("pol Zlate ribe").[3]
Telesa globokega neba
urediZlata riba vsebuje večinski del Velikega Magellanovega oblaka, ki je bogat z objekti globokega neba. Gre za satelitsko galaksijo Rimske ceste, široko 25.000 svetlobnih let, oddaljeno 179.000 svetlobnih let. Gravitacijska interakcija z Rimsko cesto jo je povsem deformirala. Leta 1987 je gostil SN 1987A, prvo supernovo tistega leta in najbližjo od leta 1604.[6] Vsebje preko 10 milijard zvezd.[1] Vse koordinate so podane za epoho J2000.0.
- NGC 1566 (RA 04h 20m, 00s . -56° 56.3') je spiralna galaksija, ki daje ime skupini galaksij NGC 1566
- NGC 1755 (RA 04h 55m 13s Dec -68° 12.2') je kroglasta zvezdna kpica
- NGC 1763 (RA 04h 56m 49s Dec -68° 24.5') je svetla meglica, povezana s tremi tipi B-zvezd.
- NGC 1820 (RA 05h 04m 02s Dec -67° 15.9') je odprta zvezdna kopica.
- NGC 1850 (RA 05h 08m 44s Dec -68° 45.7') je kroglasta zvezdna kopica.
- NGC 1854 (RA 05h 09m 19s Dec -68° s 50,8') je kroglasta zvezdna kopica.
- NGC 1869 (RA 05h 13m 56s Dec -67° 22.8') je odprta zvezdna kopica.
- NGC 1901 (RA 05h 18 m 15s Dec -68° 26.2') je odprta zvezdna kopica.
- NGC 1910 (RA 05h 18 m 43s Dec -69° 13.9') je odprta zvezdna kopica.
- NGC 1936 (RA 05h 22m 14s Dec -67° 58.7') je svetla meglica in je eden od štirih NGC predmetov v bližini (drugi so še NGC 1929, NGC 1934 in NGC 1935).
- NGC 1978 (RA 05h 28m 36s Dec -66° 14.0') je odprta zvezdna kopica.
- NGC 2002 (RA 05h 30 m 17 Dec -66° 53.1') je odprta zvezdna kopica.
- NGC 2027 (RA 05h 35 m; 00s. -66° 55.0') je odprta zvezdna kopica.
- NGC 2032 (RA 05h 35 m; 21s Dec -67° 34.1'; znana tudi kot "meglica Galeba") je kompleks meglic, ki vsebuje štiri predmete z NGC označbami: NGC 2029, NGC 2032, NGC 2035 in NGC 2040.
- NGC 2080, ki ga imenujemo tudi "meglica Duhove glave", je emisija meglica, široka 50 svetlobnih let v Velikem Magellanovem oblaku. Tako se imenuje zaradi dveh vidnih lis, ki sta regiji formacije zvezd. Zahodni del je zelen zaradi kisikovega iona O2+, južni del rdeč zaradi emisije vodika alfa, osrednji pa rumen zaradi emisij kisikovega iona in vodika alfa.
- Tarantela je meglica v Velikem Magellanovem oblaku, poimenovana po obliki pajka. Vidna je s prostim očesom in večja od vseh v lokalni skupini galaksij (premer 1.000 svetlobnih let). Če bi nam bila tako blizu kot Orionova meglica, bi s svojim sijem na Zemlji metala sence.[1]
- NGC 2164 (RA 05h 58 m 53s Dec -68° 30.9') je odprta zvezdna kopica.
- N44 je supermehur vročega plina, ki ga je v medzvezdje ponesla eksplozija supernove.[9]
Sklici
uredi- Zgoraj globoko v vesolju se pojavljajo v Norton je Star Atlas, 1973 edition.
- Koordinate so pridobljeni iz Uranometria Grafikon Indeks in Skyview.
- Slike globoko v vesolju, opisana tukaj, si lahko ogledate na Skyview.
- ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Ridpath & Tirion 2017, str. ;142–143. sfn napaka: multiple targets (2×): CITEREFRidpathTirion2017 (pomoč)
- ↑ Lost Stars, by Morton Wagman, publ. Mcdonald & Woodward Publishing Company, First printing September 2003, page 134, ISBN 0-939923-78-5
- ↑ 3,0 3,1 Staal 1988, str. 244.
- ↑ (v kitajščini) AEEA (Activities of Exhibition and Education in Astronomy) 天文教育資訊網 2006 年 7 月 27 日 Arhivirano 2011-05-22 na Wayback Machine.
- ↑ »R Doradus«. SIMBAD. Pridobljeno 28. julija 2012.
- ↑ Wilkins, Jamie; Dunn, Robert (2006). 300 Astronomical Objects: A Visual Reference to the Universe (1. izd.). Buffalo, New York: Firefly Books. ISBN 978-1-55407-175-3.
- ↑ »Grand swirls«. Picture of the Week. ESA/Hubble. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. maja 2018. Pridobljeno 6. junija 2014.
- ↑ »Galaxy with a view«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. maja 2018. Pridobljeno 6. julija 2015.
- ↑ Wilkins & Dunn 2006. sfn napaka: multiple targets (2×): CITEREFWilkinsDunn2006 (pomoč)
Viri
uredi- Ridpath, Ian; Tirion, Wil (2017). Stars and Planets Guide. London: Collins. ISBN 978-0-691-17788-5.
- Ridpath, Ian; Tirion, Wil (2017). Stars and Planets Guide. Princeton University Press. ISBN 978-0-00-823927-5.
- Staal, Julius D.W. (1988). The New Patterns in the Sky. McDonald and Woodward Publishing Company. ISBN 0-939923-04-1.
- Wilkins, Jamie; Dunn, Robert (2006). 300 Astronomical Objects: A Visual Reference to the Universe. Firefly Books. ISBN 978-1-55407-175-3.
Zunanje povezave
uredi- Globoko Fotografski Priročnik Ozvezdja: Dorado
- Peoria Astronomske Družbe - Dorado
- Star Zgodbe – Dorado
