Fajum

Fajum

الفيوم
Fajum; الفيوم
	Fajumsko jezero
	Fajum Položaj Fajuma v Egiptu
	Koordinati: 29°18′30″N 30°50′39″E / 29.308374°N 30.844105°E
Država	Egipt
Guvernat	Fajum
Nadm. višina	23 m
Prebivalstvo (2012)
• Skupno	349.883
Časovni pas	UTC+2 (EET)

Fajum (arabsko الفيوم‎ el-Fayyūm, sposojeno iz koptskega ̀Ⲫⲓⲟⲙ ali Ⲫⲓⲱⲙ Fiom ali Fiōm, to pa iz staroegipčanskega pꜣ ym , morje, jezero) je mesto v Srednjem Egiptu približno 100 km jugozahodno od Kaira. Fajum je glavno mesto guvernata (provinca) Fajum. V egipčanščini se je sprva imenoval Šedet. Grki so ga imenovali Κροκοδειλόπολις, Krokodilópolis, Rimljani pa Arsinoë.^[1] Je eno od najstarejših egiptovskih mest.^[1]

Ime in etimologija

Fajum, Faijum ali El Faiyūm se je v preteklosti uradno imenoval Madīnet El Faiyūm (Mesto Faijum). Ime Fajum, ki ima več izgovarjav, se lahko nanaša tudi na Oazo Fajum, vendar se zdaj običajno uporablja samo za mesto.^[2]^[3]

Sodobno ime mesta izhaja iz koptskega Ⲫⲓⲟⲙ /Ⲡⲉⲓⲟⲙ epʰiom/peiom, ki pomeni morje ali jezero. Koptsko ime izhaja is poznoegipčanskega imena pꜣ-ymꜥ, ki ima enak pomen.

Staroveška zgodovina

Arheološke najdbe dokazujejo, da je bil Fajum naseljen že v kameni dobi.^[4]

V Starem Egiptu se je imenoval Šedet.^[1] V 10. stoletju je razlagalec Biblije Saadia Gaon menil, da je el-Fayyum istoveten s svetopisemskim Pitomom, omenjenim v Drugi Mojzesovi knjigi 1:11.^[5] Bil je najpomembnejše središče kulta krokodiljega boga Sobeka. Grki so ga zato imenovali Krokodilje mesto (Κροκοδειλόπολις, Krokodeilópolis). Mesto je častilo ukročenega krokodila Petsukosa, sina Sukosa, okrašenega z zlatim nakitom in dragimi kamni. Petsukos je živel v posebnem tempeljskem ribniku. Hranili so ga z živili, ki so jih zanj prinesli verniki. Ko je poginil, so za nadomestili z drugim krokodilom.^[6]^[7]

V Ptolemajskem kraljestvu se je mesto nekaj časa imenovalo Ptolemais Euergétis (koinsko grško Πτολεμαὶς Εὐεργέτις).^[8] Ptolemaj II. Filadelf (309–246 pr. n. št.) ga je po svoji sestri Arsinoji II. (316–270 ali 268 pr. n. št.) preimenoval v Arsinoë. Arsinoja II. je bila po smrti pobóžena kot del ptolemajskega kulta Aleksandra Velikega, uradnega kulta Ptolemajskega kraljestva.^[9]

Pod Rimljani je Arsinoë postala del province Arcadia Aegypti. Da bi jo razlikovali od drugih mest z enakim imenom, so jo imenovali Arsinoë v Arkadiji.

S prihodom krščanstva Je Arsinoja postala sedež škofije, sufragan Oksirinha, glavnega mesta province in sedeža metropolije. Michel Le Quien našteva imena več arsinojskih škofov, ki so bili skoraj vsi povezani s takšno ali drugačno herezijo.^[10]

Katoliška cerkev Arsinoje v Arkadiji ne šteje več za rezidenčno škofijo ampak za naslovni sedež.^[11]

V sasanidskem obdobju je bil Fajum sedež šahralanjozana, guvernerja sasanidskega Egipta (619–629).^[12]

Portreti fajumskih mumij

Portret moškega (okoli 125-150 n. št.); les, velikost 37 x 20 cm

Fajum je najdišče nekaj slavnih posmrtnih mask ali portretov mumij, naslikanih med rimsko zasedbo Egipta. Egipčani so svoje pokojne še naprej pokopavali po svojih starih običajih in jih niso kremirali kot Rimljani. V tem obdobju so začeli slikati njihove portrete na les s pigmentiranim voskom (enkavstika).^[13] Za potrete so sprva domnevali, da so portreti grških naseljencev v Egiptu.^[14]^[15] Sodobne študije so dokazale, da večina portetov predstavlja domačine. Portreti kažejo na kompleksno sintezo prevladujoče egipčanske kulture in kulture vladajoče manjšinske grške elite.^[16]^[17]^[18]

Sodobno mesto

Fajum ina nekaj velikih bazarjev, mošej^[19] in javnih kopališč in zelo obiskano tedensko tržnico. Skozi mesto teče kanal Bahr Yussef. Preko njega vodita dva mostova, eden s tremi loki, na katerem sta glavna ulica in bazaar, in eden z dvema lokoma, čez katerega je zgrajena mošeja Qaitbay. Mošeja je darilo žene mameluškega sultana Fajuma. Središče mesta je na kanalu, na katerem so štiri simbolična vodna kolesa.

Ostanki Arsinoje so na gričih severno od Fajuma.^[20]^[21]

Glavne znamenitosti

Viseča mošeja, zgrajena v osmanskem obdobju
arheološko najdišče Hawara (27 km iz mesta)
lahunske piramide (4 km iz mesta)
mošeja Qaitbay, ki jo je zgradila žema mameluškega sultana Qaitbaya
Vadi Elrayan ali Vadi Rayan, največji slapovi v Egiptu (27 km iz mesta)
Vadi Al-Hitan ali Dolina kitov, paleontološko najdišče (koli 150 km jugozahodno od Kaira), del Unescove svetovne dediščine

Podnebje

Po Köppnovi podnebni klasifikaciji ima Fajum vroče puščavsko podnebje (BWh).

Najvišja dokumentirana temperatura je bila 46 °C (izmerjena 13. junija 1965), najnižja pa 2 °C (izmerjena 8. januarja 1966).^[22]

Podnebni podatki za Fajum
Mesec	Jan	Feb	Mar	Apr	Maj	Jun	Jul	Avg	Sep	Okt	Nov	Dec	Letno
Rekordno visoka temperatura °C	28	30	36	41	43	46	41	43	39	40	36	30	46
Povprečna visoka temperatura °C	18.9	20.9	24.1	29	33.6	35.5	36.1	35.8	33.2	30.7	25.7	20.4	28.7
Povprečna dnevna temperatura °C	11.6	13.2	16.1	20.4	24.9	27.1	28.2	28.1	25.7	23.1	18.6	13.5	20.9
Povprečna nizka temperatura °C	4.3	5.5	8.2	11.8	16.3	18.8	20.3	20.4	18.2	15.6	11.6	6.6	13.1
Rekordno nizka temperatura °C	2	4	5	8	11	16	13	13	10	11	4	4	2
Povprečna količina padavin mm	1	1	1	1	0	0	0	0	0	0	1	2	7
Vir 1: Climate-Data.org^[23]
Vir 2: Voodoo Skies^[22]

Galerija

Palača Qarun
Tempelj
Okostje kita na vrhu peščenega griča v Vadi Al-Hitan (Dolina kitov) pri Fajumu
Fajumska vodna kolesa

Sklici

↑ ^1,0 ^1,1 ^1,2 Paola Davoli (2012). The Archaeology of the Fayum. VRiggs, Christina. The Oxford Handbook of Roman Egypt. Oxford University Press. str. 152–153. ISBN 9780199571451.
↑ The name of the Fayum province. Katholieke Universiteit Leuven. Trismegistos.org. Arhivirano iz izvirnika 29. februarja 2012. Pridobljeno 15. januarja 2013.
↑ Faiyum. Eternal Egypt. Eternalegypt.org. Arhivirano iz izvirnika 13. februarja 2013. Pridobljeno 15. januarja 2013.
↑ Caton-Thompson, G.; Gardner, E. (1934). The Desert Fayum. London: Royal Anthropological Institute of Great Britain and Ireland.
↑ Saadia Gaon. Tafsir (Judeo-Arabic translation of the Pentateuch), Exodus 1:11; Rabbi Saadia Gaon's Commentaries on the Torah (ur. Yosef Qafih), Mossad Harav Kook: Jeruzalem 1984, str. 63.
↑ Pettigrew, Thomas (1834). A History of Egyptian Mummies: And an Account of the Worship and Embalming of the Sacred Animals by the Egyptians: with Remarks on the Funeral Ceremonies of Different Nations, and Observations on the Mummies of the Canary Islands, of the Ancient Peruvians, Burman Priests, Etc. Longman, Rees, Orme, Brown, Green, and Longman. str. 211.
↑ Bunson, Margaret (2009). Encyclopedia of Ancient Egypt. Infobase Publishing. str. 90. ISBN 978-1-43810997-8.
↑ Hornblower, Simon; Spawforth, Antony; Eidenow, Esther, uredniki (2012). The Oxford Classical Dictionary. Oxford University Press. str. 171. ISBN 978-0-19954556-8.
↑ Guillaume, Philippe (2008). Ptolemy the second Philadelphus and his world. Brill. str. 299. ISBN 978-90-0417089-6.
↑ Le Quien, Michel (1740). Oriens christianus: in quatuor patriarchatus digestus: quo exhibentur ecclesiae, patriarchae caeterique praesules totius orientis. ex Typographia Regia. Vol. II, coll. 581-584.
↑ Annuario Pontificio 2013 (Libreria Editrice Vaticana 2013. str. 840. ISBN 978-88-209-9070-1.
↑ Jalalipour, Saeid (2014). Persian Occupation of Egypt 619-629: Politics and Administration of Sasanians (PDF). Sasanika. Arhivirano (PDF) iz izvirnika 26. maja 2015.
↑ History of Encaustic Art. Encaustic.ca. 10. junij 2012. Arhivirano iz ivirnika 23. decembra 2012. Pridobljeno 15. januarja 2013.
↑ Egyptology Online: Fayoum mummy portraits. Arhivirano iz izvirnika 8. avgusta 2007. Pridobljeno 16. januarja 2013.
↑ Encyclopædia Britannica Online - Egyptian art and architecture - Greco-Roman Egypt. Arhivirano 28. maja 2007 na Wayback Machine. Pridobljeno 16. januarja 2007.
↑ Bagnall, R.S. v Susan Walker, ur. Ancient Faces: Mummy Portraits in Roman Egypt. Metropolitan Museum of Art Publications. New York: Routledge, 2000, str. 27.
↑ Riggs, C. The Beautiful Burial in Roman Egypt: Art, Identity, and Funerary Religion. Oxford University Press (2005).
↑ Victor J. Katz (1998). A History of Mathematics: An Introduction, str. 184. Addison Wesley, ISBN 0-321-01618-1.
↑ The Mosque of Qaitbey in the Fayoum of Egypt. Arhivirano 27. maja 2007 na Wayback Machine.
↑ Chisholm, Hugh, ur. (1911). "Fayum". Encyclopædia Britannica 10 (11th ed.). Cambridge University Press. str. 219.
↑ The Temple and the Gods, The Cult of the Crocodile. Umich.edu. Arhivirano iz izvirnika13. oktobra 2012-10-13. Pridobljeno 15. januarja 2013.
↑ ^22,0 ^22,1 "El Fayoum, Egypt". Voodoo Skies. Arhivirano iz izvirnika 24. februarja 2014. Pridobljano 17. julija 2013.
↑ »Climate: Faiyum - Climate graph, Temperature graph, Climate table«. Climate-Data.org. Arhivirano iz spletišča dne 13. decembra 2013. Pridobljeno 17. avgusta 2013.

[ref1-1] 1,0 ^1,1 ^1,2 Paola Davoli (2012). The Archaeology of the Fayum. VRiggs, Christina. The Oxford Handbook of Roman Egypt. Oxford University Press. str. 152–153. ISBN 9780199571451.

[2] The name of the Fayum province. Katholieke Universiteit Leuven. Trismegistos.org. Arhivirano iz izvirnika 29. februarja 2012. Pridobljeno 15. januarja 2013.

[3] Faiyum. Eternal Egypt. Eternalegypt.org. Arhivirano iz izvirnika 13. februarja 2013. Pridobljeno 15. januarja 2013.

[4] Caton-Thompson, G.; Gardner, E. (1934). The Desert Fayum. London: Royal Anthropological Institute of Great Britain and Ireland.

[5] Saadia Gaon. Tafsir (Judeo-Arabic translation of the Pentateuch), Exodus 1:11; Rabbi Saadia Gaon's Commentaries on the Torah (ur. Yosef Qafih), Mossad Harav Kook: Jeruzalem 1984, str. 63.

[6] Pettigrew, Thomas (1834). A History of Egyptian Mummies: And an Account of the Worship and Embalming of the Sacred Animals by the Egyptians: with Remarks on the Funeral Ceremonies of Different Nations, and Observations on the Mummies of the Canary Islands, of the Ancient Peruvians, Burman Priests, Etc. Longman, Rees, Orme, Brown, Green, and Longman. str. 211.

[7] Bunson, Margaret (2009). Encyclopedia of Ancient Egypt. Infobase Publishing. str. 90. ISBN 978-1-43810997-8.

[8] Hornblower, Simon; Spawforth, Antony; Eidenow, Esther, uredniki (2012). The Oxford Classical Dictionary. Oxford University Press. str. 171. ISBN 978-0-19954556-8.

[9] Guillaume, Philippe (2008). Ptolemy the second Philadelphus and his world. Brill. str. 299. ISBN 978-90-0417089-6.

[10] Le Quien, Michel (1740). Oriens christianus: in quatuor patriarchatus digestus: quo exhibentur ecclesiae, patriarchae caeterique praesules totius orientis. ex Typographia Regia. Vol. II, coll. 581-584.

[11] Annuario Pontificio 2013 (Libreria Editrice Vaticana 2013. str. 840. ISBN 978-88-209-9070-1.

[12] Jalalipour, Saeid (2014). Persian Occupation of Egypt 619-629: Politics and Administration of Sasanians (PDF). Sasanika. Arhivirano (PDF) iz izvirnika 26. maja 2015.

[13] History of Encaustic Art. Encaustic.ca. 10. junij 2012. Arhivirano iz ivirnika 23. decembra 2012. Pridobljeno 15. januarja 2013.

[14] Egyptology Online: Fayoum mummy portraits. Arhivirano iz izvirnika 8. avgusta 2007. Pridobljeno 16. januarja 2013.

[15] Encyclopædia Britannica Online - Egyptian art and architecture - Greco-Roman Egypt. Arhivirano 28. maja 2007 na Wayback Machine. Pridobljeno 16. januarja 2007.

[16] Bagnall, R.S. v Susan Walker, ur. Ancient Faces: Mummy Portraits in Roman Egypt. Metropolitan Museum of Art Publications. New York: Routledge, 2000, str. 27.

[17] Riggs, C. The Beautiful Burial in Roman Egypt: Art, Identity, and Funerary Religion. Oxford University Press (2005).

[18] Victor J. Katz (1998). A History of Mathematics: An Introduction, str. 184. Addison Wesley, ISBN 0-321-01618-1.

[19] The Mosque of Qaitbey in the Fayoum of Egypt. Arhivirano 27. maja 2007 na Wayback Machine.

[20] Chisholm, Hugh, ur. (1911). "Fayum". Encyclopædia Britannica 10 (11th ed.). Cambridge University Press. str. 219.

[21] The Temple and the Gods, The Cult of the Crocodile. Umich.edu. Arhivirano iz izvirnika13. oktobra 2012-10-13. Pridobljeno 15. januarja 2013.

[ref24-22] 22,0 ^22,1 "El Fayoum, Egypt". Voodoo Skies. Arhivirano iz izvirnika 24. februarja 2014. Pridobljano 17. julija 2013.

[23] »Climate: Faiyum - Climate graph, Temperature graph, Climate table«. Climate-Data.org. Arhivirano iz spletišča dne 13. decembra 2013. Pridobljeno 17. avgusta 2013.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]

[9]

[10]

[11]

[12]

[13]

[14]

[15]

[16]

[17]

[18]

[19]

[20]

[21]

[22]

[23]

Normativna kontrola
Splošno	VIAF 1 WorldCat (via VIAF)
Narodne knjižnice	Francija (data) Nemčija Izrael ZDA Češka republika