Lukanja
Lukanja | |
|---|---|
 | |
  Lukanja Geografska lega v Sloveniji | |
| Koordinati: 46°26′27.89″N 15°23′41.07″E / 46.4410806°N 15.3947417°E | |
| Država |  Slovenija |
| Statistična regija | Podravska |
| Tradicionalna pokrajina | Štajerska (pokrajina) |
| Občina | Slovenska Bistrica |
| Površina | |
| • Skupno | 22,237 km2 |
| Nadm. višina | 884,8 m |
| Prebivalstvo (2020)[2] | |
| • Skupno | 5 |
| • Gostota | 0,22 preb./km2 |
| Časovni pas | UTC+1 |
| • Poletni | UTC+2 |
| Poštna številka | 2317 Oplotnica |
| Zemljevidi | |
Lukanja je naselje v Občini Slovenska Bistrica, na južni strani Pohorja.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Nastanek nekdanjega gozdarskega naselja v ozki dolini ob reki Oplotniščici je verjetno tesno povezan s plemiško rodbino Windischgraetz, v katere lasti je bil velik del okoliških pohorskih gozdov.[3]
V franciscejskem katastru iz leta 1824 Lukanja kot naselbina ni izpričana, tako tudi ne v rekticifiranem katastru iz let 1824 in 1840, pač pa je bilo na tem ozemlju delujočih pet žag, ki so bile v lasti lokalnih kmetov. Prve neposredne omembe Lukanje so iz šestdesetih let 19. stoletja, in sicer iz arhivskih dokumentov konjiške graščine. Naseljenost lukanjskega območja je potrjena torej najkasneje ob koncu petdesetih let, ne da bi imeli o tem kakršne koli nadaljnje podatke, razen ustnega izročila. Vsekakor pa so v Lukanji bile žage, še preden so naredili do nje okoli leta 1860 cesto iz Oplotnice.
Lukanja je bila od vsega začetka kraj, kjer so delovale žage, od konca 19. stoletja pa so tod živeli tudi stalno naseljeni gozdni delavci. Razen ene polnojarmeniške žage so bile ostale venecijanke. Pred drugo svetovno vojno je bilo v Lukanji deset stanovanjskih stavb, od tega sedem stanovanjskih zgradb za Windischgraetzove žagarske delavce. Lukanja je torej bila pravi zaselek, njene delavske stanovanjske stavbe pa so bila preprosta lesena in praviloma enodružinska poslopja.
Knez Hugo Weriand Windischgrätz, do leta 1919 tudi lastnik kamnoloma v bližnjem Cezlaku,[4] je imel v Lukanji svojo lovsko kočo, ki še danes stoji na obrobju zaselka , po nekaterih virih naj bi jo z Mrzlega studenca prenesli v Lukanjo v začetku 20. stoletja.[5]
Leta 1967 je bilo v Lukanji izpričanih štirinajst hišnih številk, edini stanovanjski blok še ni imel hišne številke.[5]
V zadnjih desetletjih se je število prebivalcev zelo zmanjšalo.[6]
Osankarica
[uredi | uredi kodo]Na Osankarici stoji Dom na Osankarici (1193 m). V njem je odprta stalna razstava o Pohorskem bataljonu, ki je leta 1943 na lokaciji »pri Treh žebljih« padel v boju z Nemci. Leta 1958 so na kraju dogodka postavili spomenik. Dom je pogorel 8. aprila 2021 v večernih urah,[7] razstavo so uspeli rešiti.[8] Koča naj bi pogorela zaradi dotrajanega dimnika.[9]
Črno jezero
[uredi | uredi kodo]Bližnje umetno Črno jezero je za turistične obiske urejen naravni rezervat, gozd okoli njega pa gozdni rezervat.
Grobišče Lukanja
[uredi | uredi kodo]V bližini Lukanje, okoli 160 metrov južno od vrha Gradišče, je grobišče Lukanja, v katerem so posmrtni ostanki okoli 40-ih nemških vojnih ujetnikov. Poleti 1944 jih je pomorila neznana partizanska enota.[10]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Po površini največja naselja v statističnih regijah«. Statistični urad Republike Slovenije. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. marca 2016. Pridobljeno 24. marca 2016.
- ↑ »Prebivalstvo po spolu in po starosti, občine in naselja, Slovenija, letno«. Statistični urad Republike Slovenije.
- ↑ Baš Angelos (1965). Gozdni in žagarski delavci na južnem Pohorju. Slovenski etnografski muzej. str. 23. COBISS 1444660.
- ↑ Škrinjar Vida (1999). seminarska naloga: Cezlak - moja vas. COBISS 44133633.
- ↑ 5,0 5,1 Baš Angelos (1965). Gozdni in žagarski delavci na južnem Pohorju. Slovenski etnografski muzej. str. 44. COBISS 1444660.
- ↑ Radovanovič, Sašo (1996). Podravje, Maribor, Ptuj A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka. Pomurska založba. str. 176, 177. COBISS 40212481. ISBN 86-7195-219-3.
- ↑ »Dom na Osankarici zajel velik požar«. SiolNET. 8. april 2021. Pridobljeno 8. aprila 2021.
- ↑ Voščun, Tadeja (9. april 2021). »Požar uničil planinski dom na Osankarici, muzej jim je uspelo rešiti«. 24ur.com. Pridobljeno 9. aprila 2021.
- ↑ »Znano je, kaj je sprožilo požar na Osankarici«. SiolNET. 12. april 2021. Pridobljeno 12. aprila 2021.
- ↑ »Grobišče Lukanja na Geopedija.si«. 23. december 2004. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. maja 2020. Pridobljeno 30. januarja 2017.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Baš, Angelos Gozdni in žagarski delavci na južnem Pohorju , Slovenski etografski muzej, Založba Obzorja Maribor, 1967 (COBISS)
- Radovanovič, Sašo (1996). Podravje, Maribor, Ptuj A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka. COBISS 40212481. ISBN 86-7195-219-3.
- Krušič, Marjan (2009). Slovenija: turistični vodnik. Založba Mladinska knjiga. COBISS 244517632. ISBN 978-961-01-0690-6.
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
